potovati -ujem nedov. (a u)
1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s
prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z
avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati
peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do
spomina // ekspr. premikati se kam sploh: kazalci
potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po
nebu; steklenice potujejo po tekočem traku /
sonce potuje na zahod
2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo
pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli
sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo
potovali; srečno potuj / potovati na počitnice;
pren. pismo je potovalo dva tedna
3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu
v možgane

Potovati? Ja! Potovalna bolezen je bolezen, ki jo pozdravi le pakiranje in zaklepanje domačih vrat. Pa pisanje razglednic domov in čakanje na letalo, avtobus, vlak. V vročini ali mrazu. Spanje na letališčih in neudobnih sedežih na vlaku. Ko vedno ugotoviš, da si spakiral preveč in da hostel ne zgleda tako, kot na internetu. Ko spoznavaš nov jezik, vreme, navade in ljudi. Ko nov kraj vzameš za svojega ali pa ugotoviš, kako lepo je doma.

Velja, da je potovati drago in potratno. Moraš biti miljonar z veliko časa. Enkrat je tukaj faks, drugič služba, skratka en kup neodložljivih obveznosti. Pa je res tako? Blog družine, ki se je odpravila okoli sveta govori drugače. Samo željo in pogum je treba imeti.

Pa vendar, moja prababaica je govorila, da  “vedno ko nekam greš, si le na pol poti nazaj”.

Neapelj smo si ogledali iz kombija, ki smo ga po nekaj minutah vožnje skozi mesto kar zaklenili. Smeti, umazanija in… Smeti! Vsake tolike še kakšen oborožen policaj pred banko, okrog pa še par smeti in neurejenih stanovanjskih objektov. Predvidevam, da obstaja kje kakšna turistična piazza, ki se jo splača videti, ampak nas je minilo že v predmestju. Če povem po pravici, pa smo  ’mestnih znamenitosti’ imeli že dovolj.

Raje smo se odpravili na okrog 10km oddaljen Vezuv. Vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1979 in takrat uničil 2 mesti (Pompeji in Herkulanum). V največji vročini smo odpešačili tistih 20 minut v hrib, da smo si ogledali vulkanski krater iz katerega na nekaterih mestih uhaja para ter prelep razgled na Neapelj. Od daleč zgleda dosti boljše kot od blizu!

Umazani in lačni smo se odpravili nazaj proti Neaplju, kjer smo spoznali dve zelo prijazni Italijanki, ki sta nam rezervirali mizo v odlični restavraciji, kjer smo spoznali, da cene na jugu Italije nimajo nobenega skupnega imenovalca s cenami severno od Rima. Življenje je kar naenkrat postalo cenejše, pice pa boljše!

Odločili smo se, da spanje tokrat preskočimo in nadaljujemo vožnjo proti Silicji z vmesnim postankom na kakšni plaži, da se malo osvežimo. Že omenjeni prijazni domačinki sta nas napotili na plažo v bližini. Kot pravi turisti, smo malo zašli in se znašli na zelo ozki in zelo ovinkasti cesti ob Amalfijski obali oz. na polotoku Sorrento. Road trip! Po uri ali dveh vožnje smo se pripeljali do raja. Praiano. Tam smo se ob pol dveh zjutraj kopali v kristalno čistem zalivu ob zvokih itailjanskih serenad, ki so odmevale iz trattorie.

Zlomljeni zaradi celonočne vožnje smo naslednji dan končno osvojili Sicilijo! Prvi kamp smo postavili skoraj na plaži, v kraju Marina di Ragusa, na JV otoka. Sledila je najlepša večerja, ki si jo lahko zaželi 8 ERASMUS duš, ki se niso videle že od lanskega januarja. Kratko in zelo sladko!

Na Siciliji, poleg gozdja, paradižnikov in oljk, gojijo tudi čokolado. V Modici! Simpatično mestece, kjer delajo čokolado brez kakavovega masla in brez segrevanja, tako da čutiš neraztopljeni sladkor v čokoladi. Ni postala moja najljubša čokolada, ampak za probat je!

Turističen San Vito Lo Capo nas sprva ni očaral. Drugi dan, pa nas je na najlepšo sicilijansko plažo odpeljal domačin, še eden od večno-bom-erasmus-študent prijateljev. Šli smo v naravni park Zingaro. Dan vroč kot v peklu, senca pod senčnikom pa kot predmestje pekla. Voda čista, hladna, polna življenja. Izbira ni bila težka! Zvečer smo skupaj odšli še v očarljivo mestece Erice, od koder se v dobri vidljivosti vidi do Tunizije. V temi Tunizije ni bilo na spregled, smo pa nadoknadili z odlično večerjo in (enemu izmed mnogih) obiskov pasticcerie. Obožujem jih. S Sicilje ne smeš, brez da bi poiskusil tri njihove najboljše sladice: sette veli, cannoli in cassata siciliana.

Mafijski Palermo… Sliši se tako filmsko! Pričakovanja so bila velika. Glavna atrakcija so bili policaji v neprebojnih jopičih, ki so stali pred vsako banko (in teh je več kot pri nas Mercatorjev, Tušev in Šparov skupaj). Pogledali smo si stari del mesta, se za kratek čas zgubili in pobegnili iz prometnega kaosa! Adijo pamet!

Zadnja postaja na Siciliji: Capo d’Orlando. Najlepši kamp, poln limonovcev (pa tudi mravelj). Na plaži smo nabrali nove moči za pot domov, ki smo jo izvedli v dveh etapah. Prva, od tukaj do Pescare. In druga iz Pescare domov. Na poti pa še hiter skok v San Marino. Mestece z lepim razgledom in preveč trgovinami.

Kombi je začuda, glede na vožnjo Italijanov, preživel brez prask. Mi pa tudi. Rečem lahko samo to: Italija je lepa. In znajo dobro kuhat!

Ideja za road trip po Italiji je padla že v Litvi. Na izvedbo je čakala do svinjsko mrzlega jutra, petindvajsetega julija, ko smo krenili na pot. Sedem duš in najet kombi, v katerega se je zaljubil glavni voznik Aleš. Iz Postojne smo krenili proti našemu prvemu cilju. Kamp smo postavili v kraju Fiesole, na hribu nad Firencami, odkoder smo imeli čudovit razgled nad mesto.

V Firence smo se zaljubile midve z Leman. Mesto z dušo! Z veseljem bom šla še kdaj tja. Ko smo hodili prosti centru, se je pred nami kar naenkrat odprl pogled na Duomo. Uau! Notranjost je malo manj impresivna, pa vseeno vredna ogleda. Seveda smo obdelali vse glavne znamenitosti, spustili nismo niti galerije Uffizi, kjer domujejo mojstrovine umetnikov, kot so Michelangelo, Botticelli, da Vinci, Rembrandt, … Zanimivo tudi za ne-velike ljubitelje umetnosti.

Naprej nas je GPS vodil do kraja Vinci. Od kje mi je že to znano? Ja, Leonardo da Vinci oz. njegov rojstni kraj. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo in muzej (popolnoma v znamenju Mona Lise). Po idilični toskanski pokrajini smo pot nadaljevali do mesteca Lucca. Obdano z obzidjem, zelo slikovito, za moj pogled pa tudi malo dolgočasno.

Naslednja postaja: Pisa! Kot tapravi turisti, smo si tam seveda pogledali samo poševni stolp in Piazzo del Miracoli. Za ostalo je zmanjkalo časa in volje. Stolp visi za skoraj 4 stopinje oz. 3,9 metra, znan pa je tudi po tem, da ga je za svoje poskuse uporabljali Galileo Galilei. Kot v Firencah, pa je tudi tukaj težko uiti uličnim prodajalcem torbic, Rolexov in sončnih očal. Bling, Bling!

Tretji dan smo bili že v Rimu, polnemu turistov. Manjkali smo samo še mi. En dan oz. polovico le tega smo posvetili spoznavanju mesta, koloseju, Fontani di Trevi in Španskim stopnicam, ki pa so bile ob devetih zvečer tako polne, da stopnic pravzaprav sploh nismo videli. Naslednji dan pa smo odkrivali Vatikan, zgubili Leman in bili srečni ob ponovnem snidenju v kampu. Takle mamo! Verjetno je mesto čisto drugačno, če ga ne spoznavaš v hudi vročini in gneči. Pa vseeno, dušo s(m)o mu že zdavnaj ukradli turisti!

Iz okolice Rima se je naš road trip nadaljeval do okolice Neaplja, kamor smo prispeli zgodaj dopoldne… (se nadaljuje)

V okviru organizacije BEST (Board of European Students of Technology) sem se v začetku julija udeležila 10 dnevnega tečaja “WWW - What World Wants, Internet Marketing”. Tečaji so razpisani po celi Evropi, prijaviš se lahko kamorkoli in sicer preko interneta, kjer oddaš motivacijsko pismo, na podlagi katerega si izbran. Vsak si krije samo stroške prevoza, ostalo (torej spanje, obroke, žurke, izlete,..) časti BEST. The BEST!

Traja dolgo, ampak je poceni. Govorim o vožnji z vlakom iz Ljubljane do Beograda. Za 9 ur vožnje, plačaš 25€. Pot tja se je kar vlekla, za nazaj sem pa več ali manj celo pot prespala. Urnik v Beogradu je bil vseh 10 dni ubijalski. Vstajajnje ob sedmih, nato zajtrk in 6 ur predavanj. Po predavanjih kosilo in po kosilu različne aktivnosti (ogledi/igre/…). Večerja okrog devetih, nato pa vsak dan drugačna tematska zabava. Nobena se ni končala pred četrto uro zjutraj in po nekaj dneh hudega tempa je nastala spodnja slika….

Predavanja so bila uau! Vsak dan smo imeli enega ali dva gostujoča predavatelja. Od poslovnežev, uspešnih študentov, ki so uspeli kot mladi podjetniki, do teoretikov. Glavna predavateljica je pa verjetno najbolj pozitivna oseba, ki sem jo spoznala. Oddaja neko neverjetno enegrijo, ki jo vsako jutro na pozitiven način zbudila še tako zaspane glave. Kapo dol!

Ob popoldnevih smo odkrivali center mesta in njegove znamenitosti, iskali zaklad na Kalamegdanu, se kopali na Adi, šli na Avalo, plesali kolo, šli na izlet z ladjico in se spoznavali. 25 študentov iz 18ih različnih držav - ni nam bilo dolgčas! Večerne zabave so bile različno tematsko obarvane… Od piratske noči, na eni izmed ladjic, ki nas je celo noč vozila po Donavi, do Srbskega večera z njihovo hrano in pijačo, pub crawlinga, meditacijskega večera, itd.

To je bil moj prvi obisk Srbije in bilo mi je všeč. K vragu s stereotipi in politiko. Meni so odprti ljudje všeč, za nas so se potrudili tako organizatorji kot naključni mimoidoči. Kljub vsemu, pa ne gre mimo dejstva, da je država še vedno v slabem stanju, po cestah ne manjka Yugov, Katrc, Fičotov, Stoenk in vseh ostalih starih avtomobilov, ki jih jaz niti ne poznam! V eni izmed iger na ogledu mesta, smo imeli nalogo v petnajstih minutah najti 6 različnih barv Yugov in… Uspelo nam je. Potem si lahko predstavljate, koliko jih je.

Spali smo v predmestju Beograda, na Avalskem putu v sterejšem hotelu, ki pa je bil zelo prijeten. V sobi sem bila z Rusinjo in Madžarko in spet spoznala kup zanimivih ljudi, s katerimi upam, da se bom kdaj še srečala v njihovi, moji ali kateri drugi državi!

Naslov pove vse. Sploh o zapisih v mojem BrLOGU! Ampak… I’m back.

Kje naj začnem? Poletje se je začelo (in se bo končalo) z izpiti. Takoj po junijskih izpitih, sem po nova poznanstva, izzive, znanje in izkušanje odšla za 10 dni v Beograd, na BESTov tečaj z naslovom WWW Marketing. Bilo je nepozabno, zato si zasluži čisto svoj zapis. Obljubim! Čisto svoj zapis pa si zasluži tudi Leman, Aleševa in moja prva ERASMUS gostja in naš 2 tedenski road trip po Italiji. Obljubim!

Z obljubami se za danes poslavljam. Za konec pa še ena študentska resnica: “Jutri se pa res  začnem učit!”

Danes malo o kulturi. Ne, ne bom težila s Prešernom, naj počiva v miru.

Naj začnem z gledališko predstavo, ki jo priporočam prav vsem, ki se radi nasmejijo do solz! Sploh pa tistim, ki vedo kje je Republika Palma de Coco in tistim, ki jim včasih zjutraj “kej fali, ku da bi telo neki v njih kažin nardit”. Ne, SNG Nova Gorica mi ni plačala te objave (čeprav se nebi branila:) in kot ste verjetno že ugotovili, pišem seveda o predstavi Duohtar pod mus. Tisti, ki ne marajo (severno)primorskega narečja, pa naj ostanejo doma. Iztok mlakar, duša predstave, je podpisan pod glasbo, songe, tekst in glavno vlogo. Res, predstava pod mus!

In še drugi del te kulture objave - ta teden je namreč teden študentske kulture. Ja, tudi to obstaja! Z Alešem sva obiskala Narodno galerijo, kjer gostuje razstava reportažnih fotografij z naslovom Veliki trenutki ter razstava Španska vizija (Zoran Mušič) in stalna razstava Evropskih slikarjev. Bog pomagaj, iskreno povem da so mene najbolj navdušile fotografije!

Danes pa na (malo manj) kulturno prireditev - Mortadeljado, ki jo organizira Klub goriških študentov! :-)

Danes je natanko eno leto od našega potovanja v Avstralijo. Spomini ostajajo, zdi se mi, kot da je minilo le nekaj mesecev.

Potovati je tako… lepo. In zanimivo. Najboljše je biti brez pričakovanj, da se pustiš (prijetno) presenetiti. Mene je Avstralija očarala do konca. Zelo mi je hudo, ko berem o požarih in poplavah, ki pustošijo po tako lepi deželi in neverjetnih ljudeh. Vesela sem, da moji sorodniki niso ogroženi, pa vseeno se verjetno niti ne zavedamo koliko domov in družin je uničenih. Upam, da je nahujše mimo.

“No worries mate!”

Srečno Avstralija!

Končno!

Po doooooolgi zimi so zvončki tisto, kar me spravi v dobro voljo. Ja, zvončki so zakon!

Po poslovilni zabavi, ki je bila bolj poslovilna kot zabavna smo se zjutraj odpravili domov.  Težko se je bilo posloviti od prijateljev in od tega neverjetnega obdobja.

Pot domov je bila kar dolga, vendar zanimiva. Zjutraj smo se odpravili iz Vilne ter se po celodnevni vožnji ustavili v Krakowu, kjer smo prespali. Preutrujeni za kaj več, smo se skozi mesto sprehodili in nekaj toplega pojedli, potem pa popadali v postelje.

Naslednji dan smo se zjutraj odpravili v koncetracijsko taborišče Auschwitz. Pretresljivo in zanimivo. Ogled priporočam vsem, ki se boste kdaj potikali tam okoli. Načrtovane 2-3 ure za ogled so se raztegnile na skoraj 4 ure in če bi imeli čas bi ostali še malo dlje, ampak čakala nas je dolga pot iz Poljske, čez Slovaško in Avstrijo, proti Sloveniji.

Robi in Aleš sta se izkazala za neutrudljiva voznika, tako da smo bili doma že v poznih večernih urah. Moji nori starši in še malo bolj nori prijatelji pa so nama z Alešem pripravili nor sprejem!:)

Najprej naju je pozdravila tabla z izkazano dobrodošlico, svečke na poti v zgornje nadstropje in 45 ogromnih balonov v sobi. Največje presenečenje pa Nuša in Martin s skupnimi močmi na harmoniki! Hvala vsem za vse!

Lepo je biti doma, uživam v dobri družbi in odlični hrani. Bolj cenim Slovenijo in dom, vseeno pa malo pogrešam prijatelje, s katerimi smo preživeli zadnje 4 mesece in komaj čakam, da se spet vidimo.

S Katjo in Robijem smo se odpravili na izlet v zelo zanimiv del Litve in sicer v Nido, ki je le streljaj oddaljena od meje z Rusijo oz. delom Rusije, kjer se nahaja Kaliningrad in je tudi najbolj zahodna točka Batlskih držav.

Nida leži na polotoku (Curonian Spit), ki je znan po največjih peščenih sipinah v Evropi, peščenih plažah ter očarljivih hiškah s slamnato streho. Oba dela polotoka (Ruski ter Litvanski) sta Nacionalni park, prav tako pa sta tudi na UNESCO seznamu.

Na eni strani polotoka, v zalivu med kopnim in polotokom, je bilo morje zamrznjeno. Malo smo bili zmrznjeni tudi mi, ampak vseeno smo poskusili kako je, če hodiš po vodi.:)

Manjkalo je le kakšnih dodatnih 30 stopinj ter kakšen morski pes in počutila bi se skoraj kot na Fraser Islandu v Avstraliji.

Začela sem pakirati, jutri je najin zadnji dan tukaj. Občutkov je veliko…