Male zmage

Včasih se zdi, da je življenje res grozno. V trgovini je zmanjkalo kruha, že tretji dan dežuje in telefon ti je ponesreči padel na tla, ravno v lužo, ki se že tri dni nabira pred tisto trgovino, kjer so naročili premalo kruha.

In včasih se zdi, da je življenje res lepo. Ker lahko hodiš. Po sedmih mesecih greš spet lahko na sprehod, tudi če te 70 kilogramski pesjanar vsake toliko malo povleče. Lahko se skloniš in nabereš prve zvončke. Celo noč spiš. Lahko sediš, lahko greš na faks, na izlet, LAHKO ŽIVIŠ! Moje male zmage.

In z vsako od teh zmag si korak bližje do končne, odločilne bitke, ko preostanek tablet z veseljem vržeš v smeti, zbrišeš telefonsko številko od fizioterapevta, si z lahkoto obuješ nogavice in superge ter se odpraviš na Nanos.

Se ne slepim. Veliko ljudi je veliko bolj bolnih. Pravzaprav sem srečna, da ni kaj hujšega. Pa me je vseeno zadnjih nekaj mesecev, bolj kot fizična bolečina, načenjalo to, da ni bilo videti konca. Včasih pozabimo, da nam tudi z mokrim telefonom v roki in brez kruha za večerjo nič ne manjka.

Spodnje verze sem ukradla Kreslinu in enkrat, enkrat kmalu, pride tudi moj dan!

Včasih, redkokdaj
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči.
To je tvoje jutro, to je tvoj dan.