Ti Amo Italia (2. del)
Neapelj smo si ogledali iz kombija, ki smo ga po nekaj minutah vožnje skozi mesto kar zaklenili. Smeti, umazanija in… Smeti! Vsake tolike še kakšen oborožen policaj pred banko, okrog pa še par smeti in neurejenih stanovanjskih objektov. Predvidevam, da obstaja kje kakšna turistična piazza, ki se jo splača videti, ampak nas je minilo že v predmestju. Če povem po pravici, pa smo ’mestnih znamenitosti’ imeli že dovolj.
Raje smo se odpravili na okrog 10km oddaljen Vezuv. Vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1979 in takrat uničil 2 mesti (Pompeji in Herkulanum). V največji vročini smo odpešačili tistih 20 minut v hrib, da smo si ogledali vulkanski krater iz katerega na nekaterih mestih uhaja para ter prelep razgled na Neapelj. Od daleč zgleda dosti boljše kot od blizu!
Umazani in lačni smo se odpravili nazaj proti Neaplju, kjer smo spoznali dve zelo prijazni Italijanki, ki sta nam rezervirali mizo v odlični restavraciji, kjer smo spoznali, da cene na jugu Italije nimajo nobenega skupnega imenovalca s cenami severno od Rima. Življenje je kar naenkrat postalo cenejše, pice pa boljše!
Odločili smo se, da spanje tokrat preskočimo in nadaljujemo vožnjo proti Silicji z vmesnim postankom na kakšni plaži, da se malo osvežimo. Že omenjeni prijazni domačinki sta nas napotili na plažo v bližini. Kot pravi turisti, smo malo zašli in se znašli na zelo ozki in zelo ovinkasti cesti ob Amalfijski obali oz. na polotoku Sorrento. Road trip! Po uri ali dveh vožnje smo se pripeljali do raja. Praiano. Tam smo se ob pol dveh zjutraj kopali v kristalno čistem zalivu ob zvokih itailjanskih serenad, ki so odmevale iz trattorie.
Zlomljeni zaradi celonočne vožnje smo naslednji dan končno osvojili Sicilijo! Prvi kamp smo postavili skoraj na plaži, v kraju Marina di Ragusa, na JV otoka. Sledila je najlepša večerja, ki si jo lahko zaželi 8 ERASMUS duš, ki se niso videle že od lanskega januarja. Kratko in zelo sladko!
Na Siciliji, poleg gozdja, paradižnikov in oljk, gojijo tudi čokolado. V Modici! Simpatično mestece, kjer delajo čokolado brez kakavovega masla in brez segrevanja, tako da čutiš neraztopljeni sladkor v čokoladi. Ni postala moja najljubša čokolada, ampak za probat je!
Turističen San Vito Lo Capo nas sprva ni očaral. Drugi dan, pa nas je na najlepšo sicilijansko plažo odpeljal domačin, še eden od večno-bom-erasmus-študent prijateljev. Šli smo v naravni park Zingaro. Dan vroč kot v peklu, senca pod senčnikom pa kot predmestje pekla. Voda čista, hladna, polna življenja. Izbira ni bila težka! Zvečer smo skupaj odšli še v očarljivo mestece Erice, od koder se v dobri vidljivosti vidi do Tunizije. V temi Tunizije ni bilo na spregled, smo pa nadoknadili z odlično večerjo in (enemu izmed mnogih) obiskov pasticcerie. Obožujem jih. S Sicilje ne smeš, brez da bi poiskusil tri njihove najboljše sladice: sette veli, cannoli in cassata siciliana.
Mafijski Palermo… Sliši se tako filmsko! Pričakovanja so bila velika. Glavna atrakcija so bili policaji v neprebojnih jopičih, ki so stali pred vsako banko (in teh je več kot pri nas Mercatorjev, Tušev in Šparov skupaj). Pogledali smo si stari del mesta, se za kratek čas zgubili in pobegnili iz prometnega kaosa! Adijo pamet!
Zadnja postaja na Siciliji: Capo d’Orlando. Najlepši kamp, poln limonovcev (pa tudi mravelj). Na plaži smo nabrali nove moči za pot domov, ki smo jo izvedli v dveh etapah. Prva, od tukaj do Pescare. In druga iz Pescare domov. Na poti pa še hiter skok v San Marino. Mestece z lepim razgledom in preveč trgovinami.
Kombi je začuda, glede na vožnjo Italijanov, preživel brez prask. Mi pa tudi. Rečem lahko samo to: Italija je lepa. In znajo dobro kuhat!