V Istanbulu je noro noč in dan. Povsod gneča, na prometni zamašek pa naletiš tudi ob enih zjutraj. Modra mošeja pravzaprav ni modra in v njej smrdi po prešvicanih nogah. A je res higiensko hoditi bos po tepihu, kjer si vsak dan svoje bose noge obriše na tisoče turistov?

Aya Sofiya je nekaj posebnega, vzame dih. Pa ne zaradi smradu. Pa razgled z Galata Tower. In to ravno pred sončnim zahodom! Če bi šla sama na Grand Bazar, bi se izgubila. Vsaj trikrat sem vprašala Leman, če tudi domačini res hodijo tja nakupovat. Za nas, Mercator otroke, je to skoraj nepredstavljivo. Po nekaj urah tavanja, smo šli na kebab. Zdelo se mi je, da je moj pokvarjen, a se je izkazalo, da do ovc gojim neko simpatijo in mi grejo bolj težko po grlu. Potem sem raje naročila tavuk - piščanca.

Lahko bi rekla, da je bil izlet na otok Byukada, nujen oddih od tega 16 milijonskega mesta. Tam sem pri bicikliranju, z ene strani na drugo stran otoka in nazaj, uničila svoje tevice. Majhna cena, za tak dan. Malo pa smo dali tudi za večerjo. Dva evra za porcijo rib in en evro za Magnum. Bureka pa še vedno od nikoder.

V ozadju Pupedanci, v ospredju debate, ker si imamo vedno nekaj za povedat. Pride še ta in oni, ki ga nisem videla že nekaj let. Let? A smo že tako stari? Potem se spomnim, da sem na koncertu in grem pred oder ravno ob pravem času. Pupedanci končajo, prsti na nogah otrdijo od mraza in na poti domov vidim dva utrinka.

In to je šele začetek. Zmaj ‘ma mlade! Zmaja ne damo. Je del nas in mi del njega.

Pariz!

In srečanje s prijatelji po letu in pol. Uspe vedno, v vsakem mestu!

Ker sem bila tudi sama tam (iz drugih razlogov in z drugim namenom), si nisem mogla kaj, da nebi opazila, da je večina protestnikov mlajših in celo manjših od mene. Torej takih, ki na torti več kot sedemnajst ali osemnajst svečk še niso upihnili. Dijaki! Predvidevam, da so prišli na brezplačen izlet v prestolnico, da bi se opravičeno izognili pouku in zaključevanju ocen.

Zato sem danes tudi malo ponosna. Da se večina študentov, ki očitno zna misliti s svojo glavo, protesta ni udeležila.

Študentski servisi in Študentska organizacija naj sami poskrbijo za svojo rit oz. blagajno. Študentje pa bomo brez njihovega posiljevanja šli protestirat, ko bo to smiselno in potrebno!

Dodatek: Na demonstracije so vabili s sloganom: “Za dostojanstvo!”
Nekaj minut po objavi tega zapisa sem izvedela, da so protestniki v parlament metali steklenice, pločevinke in granitne kocke, nekdo pa se je opogumil celo z molotovko in dimno bombo, da je zagorelo grmovje pred stavbo.

Dostojanstvo?!

V živo je še bolj živ.

Poštni nabiralnik je pravzaprav zelo zanimiv izraz. Nabiralnik. Z njim nabiramo… Pošto. V zadnjih nekaj letih predvsem reklame in trdovratne brezplačnike, ki se jih tudi z nalepko APEK ne da rešiti. Pa saj ni prehudo, je vsaj kakšen časopis pri roki, ko jeseni lupimo pečen kostanj!

Včasih se zdi, da je življenje res grozno. V trgovini je zmanjkalo kruha, že tretji dan dežuje in telefon ti je ponesreči padel na tla, ravno v lužo, ki se že tri dni nabira pred tisto trgovino, kjer so naročili premalo kruha.

In včasih se zdi, da je življenje res lepo. Ker lahko hodiš. Po sedmih mesecih greš spet lahko na sprehod, tudi če te 70 kilogramski pesjanar vsake toliko malo povleče. Lahko se skloniš in nabereš prve zvončke. Celo noč spiš. Lahko sediš, lahko greš na faks, na izlet, LAHKO ŽIVIŠ! Moje male zmage.

In z vsako od teh zmag si korak bližje do končne, odločilne bitke, ko preostanek tablet z veseljem vržeš v smeti, zbrišeš telefonsko številko od fizioterapevta, si z lahkoto obuješ nogavice in superge ter se odpraviš na Nanos.

Se ne slepim. Veliko ljudi je veliko bolj bolnih. Pravzaprav sem srečna, da ni kaj hujšega. Pa me je vseeno zadnjih nekaj mesecev, bolj kot fizična bolečina, načenjalo to, da ni bilo videti konca. Včasih pozabimo, da nam tudi z mokrim telefonom v roki in brez kruha za večerjo nič ne manjka.

Spodnje verze sem ukradla Kreslinu in enkrat, enkrat kmalu, pride tudi moj dan!

Včasih, redkokdaj
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči.
To je tvoje jutro, to je tvoj dan.

Zase si želim zdravje, da bi tisti disk v moji hrbtenici končno doumel, da mora nazaj na svoje mesto. Če smo že pri željah, naj omenim še izpite in kakšno potovanje. Ali dve. Ali tri. Za ostale, ki mi nekaj pomenite, pa želim tole spodaj. Upam, da se najdeš vmes!

Diplomo. Dobro penzijo. Uspeh. Hudo bejbo. Zdravje. Spremembo. Čim več dopusta. Službo. Čim več narejenih izpitov. Sočno kost. Hayabuso. Srečo. Samozavest. Dobre žure. Smeh. Denar. Zanimive pogovore. Dobro hrano. Veselje do življenja. Nov avto. Razumevanje. Skrito željo.

Nazadnje sem si jaslice v jami ogledala kakšnih 15 let nazaj. Vlakec ima, namesto lesenih, sedaj oblazinjene klopi in ovčke so lepše kot včasih. Udeležila sem se generalke in v dobri uri smo se nagledali lepot našega kraškega podzemlja ter svetopisemskih prizorov. Čeprav mi je prvo že zelo znano in me drugo ne zanima preveč, mi je bilo lepo. Jaslice zares štartajo za Božič, ko bo pred jamo tudi božični sejem in sejem čokolade.

Saj se za domačine spodobi, da naredimo malo reklame za našo jamo, ne?

PS: Hotela sem linkati na uradno stran, pa so informacije in termini za jaslice še lanski. Sramota!

Ne morem pokazati s prstom zakaj, toda London mi je bil zelo všeč. Živahen in zanimiv. Mesto, ki nikoli ne spi. Preprosto - London, baby!

Naš obisk je bil tipično turističen, z Lonely Planetom v rokah in fotoaparatom okrog vratu. Poleg glavnih znamenitosti smo si ogledali tudi Science Museum, poizkusili slaven angleški zajtrk, fish&chips, vožnjo z double-deckerjem in podzemno (mind the gap!), slavne rdeče telefonske govorilnice in seveda angleški čaj.

Za kaj več je zmanjkalo časa. Že tako sem skoraj zamudila letalo za nazaj.

London, pridem še!

Kaj sploh je TEDx? TEDx = TED + x
TED je kratica za Technology, Entertainment in Design (tehnologija, zabava, oblikovanje). Vsakoletne konference se udeležuje raznovrstno poslušalstvo, od direktorjev, znanstvenikov, umetnikov do filantropov. Tam pa predavajo eni izmed največjih svetovnih mislecev in akterjev, ki so povabljeni k delitvi svojih idej, nad katerimi se navdušujejo. Če se želiš udeležiti pravega TED dogodka, moraš biti tja povabljen. Zato so vsa predavanja na voljo tudi na njihovi spletni strani.
Tisti dodaten x pa označuje program lokalnih, samostojno organiziranih dogodkov, katerih namen je združevanje ljudi, da skupaj delijo izkušnjo sodelovanja na dogodku na TED način.

V Ljubljani smo poslušali 9 govornikov, vsak je imel na razpolago 15 do 20 minut. Izpostavila bi pianistko, komorno glasbenico,  ki je kot prvi slovenski glasbenik prejela Fulbrightovo štipendijo - Danielo Candillari. Je tudi edina slovenka, ki je bila povabljena na originalni TED dogodek. Zanimivo pa je predaval tudi Primož Jakopin, računalnikar in jezikoslovec, diplomirani matematik in magister informacijskih znanosti, doktor teorije informacij in speleolog, avtor slovarjev in urejevalnikov besedil. Ja, pa še smisel za humor ima!

Če sem koga navdušila, lahko vsa predavanja in informacije o TEDx v Ljubljani najde tukaj!