Šan lep tih večjr
Je zazejhu u nouč,
poletnih dni sm že malo sit,
ma ta, aa, ta nej kr taku …
V ozadju Pupedanci, v ospredju debate, ker si imamo vedno nekaj za povedat. Pride še ta in oni, ki ga nisem videla že nekaj let. Let? A smo že tako stari? Potem se spomnim, da sem na koncertu in grem pred oder ravno ob pravem času. Pupedanci končajo, prsti na nogah otrdijo od mraza in na poti domov vidim dva utrinka.
In to je šele začetek. Zmaj ‘ma mlade! Zmaja ne damo. Je del nas in mi del njega.
Ona sanja Pariz…
Poležavanje v parku pod Eifflovim stolpom, hrustljavi rogljički, koncert klasične glasbe v metrojskem podzemlju, razgled z Arc de Triomphe, vrtovi sončnega kralja, majhna Mona Lisa, slastni macarons na Elizejskih poljanah, Notredamski zvonar, sir tipa smrdljive nogavice, Moulin Rouge,…
Pariz!
In srečanje s prijatelji po letu in pol. Uspe vedno, v vsakem mestu!
Le v kup, le v kup!
Danes me je malo sram. Da pripadam skupini, ki naj bi organizirala žvižganje, pitje in vpitje v centru Ljubljane.
Ker sem bila tudi sama tam (iz drugih razlogov in z drugim namenom), si nisem mogla kaj, da nebi opazila, da je večina protestnikov mlajših in celo manjših od mene. Torej takih, ki na torti več kot sedemnajst ali osemnajst svečk še niso upihnili. Dijaki! Predvidevam, da so prišli na brezplačen izlet v prestolnico, da bi se opravičeno izognili pouku in zaključevanju ocen.
Zato sem danes tudi malo ponosna. Da se večina študentov, ki očitno zna misliti s svojo glavo, protesta ni udeležila.
Študentski servisi in Študentska organizacija naj sami poskrbijo za svojo rit oz. blagajno. Študentje pa bomo brez njihovega posiljevanja šli protestirat, ko bo to smiselno in potrebno!
Dodatek: Na demonstracije so vabili s sloganom: “Za dostojanstvo!”
Nekaj minut po objavi tega zapisa sem izvedela, da so protestniki v parlament metali steklenice, pločevinke in granitne kocke, nekdo pa se je opogumil celo z molotovko in dimno bombo, da je zagorelo grmovje pred stavbo.
Dostojanstvo?!
Rožnato
Nova, rožnata podoba. Da bodo, od sedaj naprej, tudi računi za elektriko dišali po rožicah!
V živo je še bolj živ.
Poštni nabiralnik je pravzaprav zelo zanimiv izraz. Nabiralnik. Z njim nabiramo… Pošto. V zadnjih nekaj letih predvsem reklame in trdovratne brezplačnike, ki se jih tudi z nalepko APEK ne da rešiti. Pa saj ni prehudo, je vsaj kakšen časopis pri roki, ko jeseni lupimo pečen kostanj!
Male zmage
Včasih se zdi, da je življenje res grozno. V trgovini je zmanjkalo kruha, že tretji dan dežuje in telefon ti je ponesreči padel na tla, ravno v lužo, ki se že tri dni nabira pred tisto trgovino, kjer so naročili premalo kruha.
In včasih se zdi, da je življenje res lepo. Ker lahko hodiš. Po sedmih mesecih greš spet lahko na sprehod, tudi če te 70 kilogramski pesjanar vsake toliko malo povleče. Lahko se skloniš in nabereš prve zvončke. Celo noč spiš. Lahko sediš, lahko greš na faks, na izlet, LAHKO ŽIVIŠ! Moje male zmage.
In z vsako od teh zmag si korak bližje do končne, odločilne bitke, ko preostanek tablet z veseljem vržeš v smeti, zbrišeš telefonsko številko od fizioterapevta, si z lahkoto obuješ nogavice in superge ter se odpraviš na Nanos.
Se ne slepim. Veliko ljudi je veliko bolj bolnih. Pravzaprav sem srečna, da ni kaj hujšega. Pa me je vseeno zadnjih nekaj mesecev, bolj kot fizična bolečina, načenjalo to, da ni bilo videti konca. Včasih pozabimo, da nam tudi z mokrim telefonom v roki in brez kruha za večerjo nič ne manjka.
Spodnje verze sem ukradla Kreslinu in enkrat, enkrat kmalu, pride tudi moj dan!
Včasih, redkokdaj
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči.
To je tvoje jutro, to je tvoj dan.
2010
Hmmm… Kaj bo prineslo novo leto? V bitki za naslov naboljšega leta, še vedno močno vodi 2008. 2009 stopiclja nekje zadaj. Ne bom ga pogrešala, čeprav je imel svoje momente.
Zase si želim zdravje, da bi tisti disk v moji hrbtenici končno doumel, da mora nazaj na svoje mesto. Če smo že pri željah, naj omenim še izpite in kakšno potovanje. Ali dve. Ali tri. Za ostale, ki mi nekaj pomenite, pa želim tole spodaj. Upam, da se najdeš vmes!
Diplomo. Dobro penzijo. Uspeh. Hudo bejbo. Zdravje. Spremembo. Čim več dopusta. Službo. Čim več narejenih izpitov. Sočno kost. Hayabuso. Srečo. Samozavest. Dobre žure. Smeh. Denar. Zanimive pogovore. Dobro hrano. Veselje do življenja. Nov avto. Razumevanje. Skrito željo.
Jaslice v Postojnski jami
Letos že dvajsetič. Tokrat s Heleno Blagne, ki v vrtoglavih petah zapoje Ave Marijo in Otom Pestnerjem, ki zapoje Sveto noč. Lepo. Glasba v jami zveni prav mogočno.
Nazadnje sem si jaslice v jami ogledala kakšnih 15 let nazaj. Vlakec ima, namesto lesenih, sedaj oblazinjene klopi in ovčke so lepše kot včasih. Udeležila sem se generalke in v dobri uri smo se nagledali lepot našega kraškega podzemlja ter svetopisemskih prizorov. Čeprav mi je prvo že zelo znano in me drugo ne zanima preveč, mi je bilo lepo. Jaslice zares štartajo za Božič, ko bo pred jamo tudi božični sejem in sejem čokolade.
Saj se za domačine spodobi, da naredimo malo reklame za našo jamo, ne?
PS: Hotela sem linkati na uradno stran, pa so informacije in termini za jaslice še lanski. Sramota!
London, baby!
Vremenska napoved je kazala, da bo naš izlet zelo moker. Pravo britansko vreme na deseto potenco. Na srečo napovedovanje vremena ni tako eksaktna znanost, kot bi si včasih želeli. Oblaki so nas spremljali povsod, dežniki pa so ostali v nahrbtnikih.
Ne morem pokazati s prstom zakaj, toda London mi je bil zelo všeč. Živahen in zanimiv. Mesto, ki nikoli ne spi. Preprosto - London, baby!
Naš obisk je bil tipično turističen, z Lonely Planetom v rokah in fotoaparatom okrog vratu. Poleg glavnih znamenitosti smo si ogledali tudi Science Museum, poizkusili slaven angleški zajtrk, fish&chips, vožnjo z double-deckerjem in podzemno (mind the gap!), slavne rdeče telefonske govorilnice in seveda angleški čaj.
Za kaj več je zmanjkalo časa. Že tako sem skoraj zamudila letalo za nazaj.
London, pridem še!
TEDx Ljubljana
Je bil, kljub (pre)velikim tehničnim težavam z mikrofoni, zvokom in prezentacijami, vreden ogleda. 100 brezplačnih vstopnic je pošlo v šestnajstih minutah, naknadno sem prišla do nje tudi sama.
Kaj sploh je TEDx? TEDx = TED + x
TED je kratica za Technology, Entertainment in Design (tehnologija, zabava, oblikovanje). Vsakoletne konference se udeležuje raznovrstno poslušalstvo, od direktorjev, znanstvenikov, umetnikov do filantropov. Tam pa predavajo eni izmed največjih svetovnih mislecev in akterjev, ki so povabljeni k delitvi svojih idej, nad katerimi se navdušujejo. Če se želiš udeležiti pravega TED dogodka, moraš biti tja povabljen. Zato so vsa predavanja na voljo tudi na njihovi spletni strani.
Tisti dodaten x pa označuje program lokalnih, samostojno organiziranih dogodkov, katerih namen je združevanje ljudi, da skupaj delijo izkušnjo sodelovanja na dogodku na TED način.
V Ljubljani smo poslušali 9 govornikov, vsak je imel na razpolago 15 do 20 minut. Izpostavila bi pianistko, komorno glasbenico, ki je kot prvi slovenski glasbenik prejela Fulbrightovo štipendijo - Danielo Candillari. Je tudi edina slovenka, ki je bila povabljena na originalni TED dogodek. Zanimivo pa je predaval tudi Primož Jakopin, računalnikar in jezikoslovec, diplomirani matematik in magister informacijskih znanosti, doktor teorije informacij in speleolog, avtor slovarjev in urejevalnikov besedil. Ja, pa še smisel za humor ima!
Če sem koga navdušila, lahko vsa predavanja in informacije o TEDx v Ljubljani najde tukaj!
Potovati
potovati -ujem nedov. (a u)
1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s
prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z
avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati
peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do
spomina // ekspr. premikati se kam sploh: kazalci
potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po
nebu; steklenice potujejo po tekočem traku /
sonce potuje na zahod
2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo
pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli
sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo
potovali; srečno potuj / potovati na počitnice;
pren. pismo je potovalo dva tedna
3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu
v možgane
Potovati? Ja! Potovalna bolezen je bolezen, ki jo pozdravi le pakiranje in zaklepanje domačih vrat. Pa pisanje razglednic domov in čakanje na letalo, avtobus, vlak. V vročini ali mrazu. Spanje na letališčih in neudobnih sedežih na vlaku. Ko vedno ugotoviš, da si spakiral preveč in da hostel ne zgleda tako, kot na internetu. Ko spoznavaš nov jezik, vreme, navade in ljudi. Ko nov kraj vzameš za svojega ali pa ugotoviš, kako lepo je doma.
Velja, da je potovati drago in potratno. Moraš biti miljonar z veliko časa. Enkrat je tukaj faks, drugič služba, skratka en kup neodložljivih obveznosti. Pa je res tako? Blog družine, ki se je odpravila okoli sveta govori drugače. Samo željo in pogum je treba imeti.
Pa vendar, moja prababaica je govorila, da “vedno ko nekam greš, si le na pol poti nazaj”.