Everglades ni zivalski vrt, kjer bi aligatorje gledal skozi 2 mocni zicnati ograji. Je mocvirnata pokrajina, del katere je tudi naravni park, kjer lahko opazujes to neverjetno zivalsko kraljestvo. Brez ograje. Ogromno razlicnih ptic, mrhovinarjev, aligatorjev, zelv, panterjev in kac. Slisi se zabavno.

Aligatorje in zelve vidis res povsod. V reki, ob cesti in nazalost tudi povozene na cesti. Ljudje pa na bregovih mirno lovijo ribe. Aligatorji menda cloveka ne vidijo kot plen in se nas bojijo, ceprav mislim, da se jaz njih bolj. Koza se mi je dobesedno najezila, ko sva jih opazovala. Pravi dinozavri.

Neslisno drsijo po vodni gladini in oprezajo, kje se v vodi kaj dogaja, potem pa kar naenkrat.. Snap! Brrrr, se zdaj me zmrazi.
Veter v laseh na air boatu naju je malo ohladil, voznja je bila nora in malo mokra. Prav tako, je bilo se pred kratkim mokro najino kosilo. Po okusu nekje med ribo in piscancem. Kaj drugega kot gator!

Tri dni, 42 mostov ter nesteto neverjetnih razgledov. The Keys, otočje s približno 1700 otoki. Najino prvo prenosisce na Key Largu je bilo kicasto, pravljicno in odbito. Kot je zivljenje na tem koscku sveta. Kot da bi zapustila ZDA. No, pa saj skoraj sva. Otocje se je leta 1982 zelelo odcepiti od ZDA, ker so cariniki zaceli izvajati oster nadzor nad prometom, ki je prihajal iz ter na otoke. Ker je tukaj, predvsem zaradi lege (blizina Kube ter Karibov) poleg turizma, gavni vir zasluzka tihotapljenje droge in ljudi, so se uprli (uradni razlog je bil upad turizma). Tako odmevno, da so nadzor umaknili. Vseeno pa spomini na Conch republiko ostajajo, kot neuresnicene sanje in pustolovska zgodba za turiste.

Kljub sanjskim plazam najlepsi zaklad skriva kristalno cisto morje. Snorklala sva na koralnem grebenu, ki s svojimi barvami in oblikami osupne. Res dalec, dalec stran od ponorelega sveta.

Iz Key Larga sva se odpravila na Marathon. Ime je dobil, ko so delavci maratonsko gradili najdaljsi ter najbolj slaven most – 7 mile bridge. Spala sva v pisanem motelu, dan pa nadaljevala v Honda Bahia State Parku, ki nima nic opraviti z japonsko Hondo, pac pa Hodna Bahia v spanskem jeziku pomeni globok zaliv. Del starega, porusenega mosta je obnovljenega in dostopnega pes. Razgled je fenomenalen. V vseh smereh. Z mosta sva v vodi namrec videla tri skate in vneto cakala se kaksnega morskega psa ali zelvo, pa sva bila premalo vztrajna in sonce premocno.

Na poti nazaj sva zavila na plazo, kjer je ponoci gnezdila zelva. Sledi so kazale na to, da se je malo razgledala po plazi, skopala ogromno luknjo ter se odvlekla nazaj v morje.

Razgled z mostov med otoki od tukaj naprej zacne kazati tisti najlepsi obraz majhnih otockov in turkiznega morja. Da pades dol. Zadnji in najvecji, najbolj zazeljen in najbolj obiskan je Key West.

Malo vecje mestece, najbolja juzna tocka ZDA. Piclih 70 milj oddaljena od Kube. Ogromno barov, kubanskih restavracij in sproscenega vzdusja. Kjer moras probati key lime pie, sladko-kislo limetino pito in conch fritters, ocvrtke iz skoljke. Morske hrane sva se najedla v odstekani restavraciji B.O.’S Fish Wagon, ki je kot dvorisce kaksnega norega popotnika/mornarja. V dobrem smislu, njam.

Miami Beach. Sonce, mivka, valovi,….  In vijolicna zastavica za ‘dangerous marine life’.

Domisljija ter vse tiste oddaje na Animal Planetu ter National Geographicu so naredije svoje in slike v moji glavi so bile precej pasje. Pa tako lepa plaza… No, izkazalo se je, da je bila zastavica obsesena zaradi meduz, ki mi ze ne bodo pokvarile veselja. Boj z valovi je bil hud in tudi po kaksni uri meduz ni bilo na spregled. Meni je prav!

Zelo multikulturno mesto, s pestrim nocnim zivljenjem, luksuznimi hoteli, hudimi bejbami in doooooolgo plazo, ampak ven iz turisticnega obmocja ni priporocljivo iti. Nasla sva simpaticen hotel v Art Deco districtu, 5 minut od plaze, za zelo spodobno ceno in rentala kolesa, da sva raziskala se kaksno miljo vec.

Spomini na Surfers Paradise so oziveli….

Sedim pod palmo, disim po kremi za soncenje, prijetno utrujena od snorklanja na koralnem grebenu… In pikajo me komarji.  Na Floridi! 1800km, 7 zveznih drzav, 2 motela in 1 res lep soncni vzhod od zadnjega zapisa.

Iz okolice Washingtona sva se odpravila do Norfolka. Zjutraj sva vstala pred soncem ter ga pricakala na plazi… Virginia Beach baby!

Nadaljevala sva do mesteca Savannah, med potjo pa naletela tudi na yard sale, sejem stvari, ki jih ljudje ne potrebujejo vec. Vse od zelo starih flas Coca Cole, do kroznikov in oblek.

Motel je imel to noc malo manj karakterja (beri vonja), midva pa za sabo (in pred sabo) kar nekaj sto kilometrov. Naslednji dan pa koncno Florida! In prva floridska plaza. Pescena. Z meni tako ljubimi VALOVI, s katerimi sva se z veseljem borila, dokler sonce ni bilo previsoko. Takrat pa Americani sele pridejo na plazo.

Po postanku pa do prijatelja v Palm Beachu. Kjer je vrtnarija hud biznis. Varovane soseske s kilometri urejenih zelenic, roz in palm. Kjer so doma gradovi, pa ne v oblakih, ampak tisti pravi. Igrisce bogatasev, kjer je jahta osnovna oprema. Lepo, pravzaprav krasno. Ampak zelo umetno.

Potem pa… Welcome to Miami!

Na poti v Washington je lilo kot iz skafa. Izkoristila sva enega od park&ride parkirisc ter se naprej odpravila z avtobusem in metrojem. Na avtobusu sva bila vecino casa edina belca in bila vsem zanimiva vsaj toliko, kot oni nama. Ko sva koncno prispela v mesto, je dez ponehal in sel na celodnevni zasluzen pocitek, deznik pa v nahrbtnik.

Bela hisa je pricakovano zelo bela, zelo varovana in zelo obiskana. Z zivo zeleno trato in nekaj vidnimi in nekaj nevidnimi varnostniki. Nepricakovano pa je pred njo molil nek musliman in bil skoraj vecja atrakcija kot stavba za njim.

Washington Monument je razprodan oz. razdan (vstopnice so zastonj) kar tri mesece vnaprej. Nama se je nasmehnila sreca in neka gospa, ki je uciteljica ter nama podarila dve vstopnici. Skupaj s solarji sva bila tako delezna najboljsega Washingtonskega razgleda ter spoznala nekaj starsev, ki so spremljali izlet. Nasploh so ljudje tako odprti, da se kar mimogrede zapletes v pogovor.

Na hitro sva si ogledala tudi Smithsonian Air&Space Museum. Imela sva samo nekaj vec kot uro casa, vendar ja, se je izplacalo.

Najbolj impresivna stavba pa je zagotovo U.S. Capitol, kjer zaseda kongres. Razprave so odprte za javnosti in ce bi imela vec casa, bi bila to verjetno kar zanimiva predstava. Za kaksnih 15 minut.

Zgodila pa se mi je tudi ena izmed bolj cudnih stvari v zivljenju. Na wcju me je za pomoc prosila zelo, zelo obilna zenska, ker se je zataknila in ni mogla ven. Pravzaprav je bilo meni bolj nerodno kot njej, saj mi je potem razlagala, da se ji je to ze zgodilo in da ne razume, zakaj delajo tako ozke wcje. Halo? Only in America!

Philadelphia je pustila bolj divji vtis. Sedaj malo bolj razumem, zakaj je Willova mama sina poslala na Bel Air.

Tetoviranje je znak pripadnosti. Tetovirana solzica na obrazu, napis na vratu ali rokah povedo, kam kdo spada. Ogromni črni avotmobili iz katerih seka glasna muzika, notri pa štirje temopolti fantje s sončnimi očali.

Po drugi strani pa ogromno zgodovine ter umetniških del, ki so posejana po celem mestu. Peto najvecje mesto v ZDA ter najpomembnejše mesto iz časov kolonializma.

In seveda Philly cheese steak! Ki pravzaprav ni steak. Je pa dober!

Vcasih se sprasujem, zakaj pisem blog. In kdaj kaj napisati. V trenutku pisanja, se ponavadi ne zavedam, da bo vidno vsem. In napisem, ker sem sama verjetno najzvestejsi bralec ali pa vsaj najbolj sentimentalen. Najrajsi pisem, da ne pozabim, da lahko preberem in se nasmehnem. Vcasih pa zmanjka volje ali casa, zato napol dokoncani zapisi o Siciliji pozimi in prvomajski Irski cakajo na dokoncanje in objavo.

Tokrat pa spet pisem od dalec… Iz low fat, sugar free country. Ker je vse prvo ali drugo, ce ne kar oboje. In naslednji zapisi mi bodo spet kdaj narisali nasmeh na obraz. Prvi vikend, prezivet v New Yorku je bil… Fascinanten. New York, New York… Frak Sinatra je imel prav. City that never sleeps. Ponoci se sele prebudi.

Central Park, brez katerega New York ne more. 4 km dolg in skoraj kilometer sirok z 10 km poti za tek in kolesarjanje. Zelo urejen in cist. Prava oaza sredi betonske dzungle.

Financal district oz. Wall Street je v soboto popoldne pocival. Bika, ki so ga premaknili nekaj ulic stran, pa s(m)o z vseh strani oblegali turisti. Simbolizira agresivno financni optimizem in blagostanje. Hmmm… :)

Ground zero, kjer sta nekoc stala dvojcka ni vec ‘zero’. Tam raste nov WTC, povsod pa so opominiki na minule dogodke in imena preminulih. Ozracje je prav cudno, ne znam opisati, vendar sva se prav hitro odpravila naprej.

Peta Avenija je malo manj glamurozna, kot sem si predstavljala. Prav tako tudi Tiffany, nekaj nadstropji velika zlatarna. In stoplnica, kjer je doma tudi ‘nasa’ Melania Trump. Sva jo iskala, da bi dala za kofe…

V Chinatownu sva si privoscila nedeljsko kosilo in kljub (predvsem mojim) zadrzkom, je bilo zelo uzitno! Prodajalci Rolexov in LV torbic so naju tam se bolj oblegali kot drugod. Glede na to, da je Little Italy precej Italy, kjer sva si privoscila prave sicilijanske canolle, sklepam, da je Chinatown precej China….

Times Square te podnevi ocara in ponoci zasvoji. Luci, ljudje in neka posebna energija. Kar sedela bi tam in opazovala okolico. Pa se nama je mudilo na Top of the Rock (Rockefeller Center), ki je obljubljal veliko –  the best view of NCY you’ll ever get.

In še tatatatatattaaaaaaaa…. RAZGLED. V moji zbirki razgledov, tale nima konkurence. New York, New York…

Oziroma nasvidenje. Nasvidenje vsak dan!

In dober dan novo življenje. Z novim razgledom in posteljo. V starem kraju in starem objemu. Kamor pašem in mi paše. Kjer je vsak dan petek.

Pust je en lep praznik. Zaslužil bi si bit taprav praznik. Ostali bi doma, se šemili, jedli krofe in šli v mesto gledat karneval.

Za pusta nihče čudno ne gleda, če ti gre malo na otročje. Soseda z modrimi prameni v laseh in prodajalke v Mercatorju s smešnimi očali. Pust je zakon. Veliko rajši ga imam, kot recimo Marijino vnebovzetje, ki je čisto taprav praznik. Ampak prav nič prazničen.

Vsako leto, ko v trgovinah vidim prve pustne maske, si rečem, da bi si letos lahko res vzeli čas in skupaj spravili eno dobro skupinsko masko. Pa ne kurente, čarovnice, klovne in zdravnike. Kaj zanimivega, ker imamo veliko domišljije. Ampak malo časa.

A je letos tisto leto?

Prihaja pomlad. In zvončki, da so bregovi Pivke beli, kot da bi jih pokril sneg.

Vsak letni čas je posvoje lep. Ampak ni ga čez toplo sonce. Pomladi se vsako leto znova veselim… Pa pravzaprav ne vem ali zaradi pomladi ali zato, ker oznanja poletje.