Hmmm… Kaj bo prineslo novo leto? V bitki za naslov naboljšega leta, še vedno močno vodi 2008. 2009 stopiclja nekje zadaj. Ne bom ga pogrešala, čeprav je imel svoje momente.

Zase si želim zdravje, da bi tisti disk v moji hrbtenici končno doumel, da mora nazaj na svoje mesto. Če smo že pri željah, naj omenim še izpite in kakšno potovanje. Ali dve. Ali tri. Za ostale, ki mi nekaj pomenite, pa želim tole spodaj. Upam, da se najdeš vmes!

Diplomo. Dobro penzijo. Uspeh. Hudo bejbo. Zdravje. Spremembo. Čim več dopusta. Službo. Čim več narejenih izpitov. Sočno kost. Hayabuso. Srečo. Samozavest. Dobre žure. Smeh. Denar. Zanimive pogovore. Dobro hrano. Veselje do življenja. Nov avto. Razumevanje. Skrito željo.

Letos že dvajsetič. Tokrat s Heleno Blagne, ki v vrtoglavih petah zapoje Ave Marijo in Otom Pestnerjem, ki zapoje Sveto noč. Lepo. Glasba v jami zveni prav mogočno.

Nazadnje sem si jaslice v jami ogledala kakšnih 15 let nazaj. Vlakec ima, namesto lesenih, sedaj oblazinjene klopi in ovčke so lepše kot včasih. Udeležila sem se generalke in v dobri uri smo se nagledali lepot našega kraškega podzemlja ter svetopisemskih prizorov. Čeprav mi je prvo že zelo znano in me drugo ne zanima preveč, mi je bilo lepo. Jaslice zares štartajo za Božič, ko bo pred jamo tudi božični sejem in sejem čokolade.

Saj se za domačine spodobi, da naredimo malo reklame za našo jamo, ne?

PS: Hotela sem linkati na uradno stran, pa so informacije in termini za jaslice še lanski. Sramota!

Vremenska napoved je kazala, da bo naš izlet zelo moker. Pravo britansko vreme na deseto potenco. Na srečo napovedovanje vremena ni tako eksaktna znanost, kot bi si včasih želeli. Oblaki so nas spremljali povsod, dežniki pa so ostali v nahrbtnikih.

Ne morem pokazati s prstom zakaj, toda London mi je bil zelo všeč. Živahen in zanimiv. Mesto, ki nikoli ne spi. Preprosto - London, baby!

Naš obisk je bil tipično turističen, z Lonely Planetom v rokah in fotoaparatom okrog vratu. Poleg glavnih znamenitosti smo si ogledali tudi Science Museum, poizkusili slaven angleški zajtrk, fish&chips, vožnjo z double-deckerjem in podzemno (mind the gap!), slavne rdeče telefonske govorilnice in seveda angleški čaj.

Za kaj več je zmanjkalo časa. Že tako sem skoraj zamudila letalo za nazaj.

London, pridem še!

Je bil, kljub (pre)velikim tehničnim težavam z mikrofoni, zvokom in prezentacijami, vreden ogleda. 100 brezplačnih vstopnic je pošlo v šestnajstih minutah, naknadno sem prišla do nje tudi sama.

Kaj sploh je TEDx? TEDx = TED + x
TED je kratica za Technology, Entertainment in Design (tehnologija, zabava, oblikovanje). Vsakoletne konference se udeležuje raznovrstno poslušalstvo, od direktorjev, znanstvenikov, umetnikov do filantropov. Tam pa predavajo eni izmed največjih svetovnih mislecev in akterjev, ki so povabljeni k delitvi svojih idej, nad katerimi se navdušujejo. Če se želiš udeležiti pravega TED dogodka, moraš biti tja povabljen. Zato so vsa predavanja na voljo tudi na njihovi spletni strani.
Tisti dodaten x pa označuje program lokalnih, samostojno organiziranih dogodkov, katerih namen je združevanje ljudi, da skupaj delijo izkušnjo sodelovanja na dogodku na TED način.

V Ljubljani smo poslušali 9 govornikov, vsak je imel na razpolago 15 do 20 minut. Izpostavila bi pianistko, komorno glasbenico,  ki je kot prvi slovenski glasbenik prejela Fulbrightovo štipendijo - Danielo Candillari. Je tudi edina slovenka, ki je bila povabljena na originalni TED dogodek. Zanimivo pa je predaval tudi Primož Jakopin, računalnikar in jezikoslovec, diplomirani matematik in magister informacijskih znanosti, doktor teorije informacij in speleolog, avtor slovarjev in urejevalnikov besedil. Ja, pa še smisel za humor ima!

Če sem koga navdušila, lahko vsa predavanja in informacije o TEDx v Ljubljani najde tukaj!

potovati -ujem nedov. (a u)
1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s
prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z
avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati
peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do
spomina // ekspr. premikati se kam sploh: kazalci
potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po
nebu; steklenice potujejo po tekočem traku /
sonce potuje na zahod
2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo
pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli
sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo
potovali; srečno potuj / potovati na počitnice;
pren. pismo je potovalo dva tedna
3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu
v možgane

Potovati? Ja! Potovalna bolezen je bolezen, ki jo pozdravi le pakiranje in zaklepanje domačih vrat. Pa pisanje razglednic domov in čakanje na letalo, avtobus, vlak. V vročini ali mrazu. Spanje na letališčih in neudobnih sedežih na vlaku. Ko vedno ugotoviš, da si spakiral preveč in da hostel ne zgleda tako, kot na internetu. Ko spoznavaš nov jezik, vreme, navade in ljudi. Ko nov kraj vzameš za svojega ali pa ugotoviš, kako lepo je doma.

Velja, da je potovati drago in potratno. Moraš biti miljonar z veliko časa. Enkrat je tukaj faks, drugič služba, skratka en kup neodložljivih obveznosti. Pa je res tako? Blog družine, ki se je odpravila okoli sveta govori drugače. Samo željo in pogum je treba imeti.

Pa vendar, moja prababaica je govorila, da  “vedno ko nekam greš, si le na pol poti nazaj”.

Neapelj smo si ogledali iz kombija, ki smo ga po nekaj minutah vožnje skozi mesto kar zaklenili. Smeti, umazanija in… Smeti! Vsake tolike še kakšen oborožen policaj pred banko, okrog pa še par smeti in neurejenih stanovanjskih objektov. Predvidevam, da obstaja kje kakšna turistična piazza, ki se jo splača videti, ampak nas je minilo že v predmestju. Če povem po pravici, pa smo  ’mestnih znamenitosti’ imeli že dovolj.

Raje smo se odpravili na okrog 10km oddaljen Vezuv. Vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1979 in takrat uničil 2 mesti (Pompeji in Herkulanum). V največji vročini smo odpešačili tistih 20 minut v hrib, da smo si ogledali vulkanski krater iz katerega na nekaterih mestih uhaja para ter prelep razgled na Neapelj. Od daleč zgleda dosti boljše kot od blizu!

Umazani in lačni smo se odpravili nazaj proti Neaplju, kjer smo spoznali dve zelo prijazni Italijanki, ki sta nam rezervirali mizo v odlični restavraciji, kjer smo spoznali, da cene na jugu Italije nimajo nobenega skupnega imenovalca s cenami severno od Rima. Življenje je kar naenkrat postalo cenejše, pice pa boljše!

Odločili smo se, da spanje tokrat preskočimo in nadaljujemo vožnjo proti Silicji z vmesnim postankom na kakšni plaži, da se malo osvežimo. Že omenjeni prijazni domačinki sta nas napotili na plažo v bližini. Kot pravi turisti, smo malo zašli in se znašli na zelo ozki in zelo ovinkasti cesti ob Amalfijski obali oz. na polotoku Sorrento. Road trip! Po uri ali dveh vožnje smo se pripeljali do raja. Praiano. Tam smo se ob pol dveh zjutraj kopali v kristalno čistem zalivu ob zvokih itailjanskih serenad, ki so odmevale iz trattorie.

Zlomljeni zaradi celonočne vožnje smo naslednji dan končno osvojili Sicilijo! Prvi kamp smo postavili skoraj na plaži, v kraju Marina di Ragusa, na JV otoka. Sledila je najlepša večerja, ki si jo lahko zaželi 8 ERASMUS duš, ki se niso videle že od lanskega januarja. Kratko in zelo sladko!

Na Siciliji, poleg gozdja, paradižnikov in oljk, gojijo tudi čokolado. V Modici! Simpatično mestece, kjer delajo čokolado brez kakavovega masla in brez segrevanja, tako da čutiš neraztopljeni sladkor v čokoladi. Ni postala moja najljubša čokolada, ampak za probat je!

Turističen San Vito Lo Capo nas sprva ni očaral. Drugi dan, pa nas je na najlepšo sicilijansko plažo odpeljal domačin, še eden od večno-bom-erasmus-študent prijateljev. Šli smo v naravni park Zingaro. Dan vroč kot v peklu, senca pod senčnikom pa kot predmestje pekla. Voda čista, hladna, polna življenja. Izbira ni bila težka! Zvečer smo skupaj odšli še v očarljivo mestece Erice, od koder se v dobri vidljivosti vidi do Tunizije. V temi Tunizije ni bilo na spregled, smo pa nadoknadili z odlično večerjo in (enemu izmed mnogih) obiskov pasticcerie. Obožujem jih. S Sicilje ne smeš, brez da bi poiskusil tri njihove najboljše sladice: sette veli, cannoli in cassata siciliana.

Mafijski Palermo… Sliši se tako filmsko! Pričakovanja so bila velika. Glavna atrakcija so bili policaji v neprebojnih jopičih, ki so stali pred vsako banko (in teh je več kot pri nas Mercatorjev, Tušev in Šparov skupaj). Pogledali smo si stari del mesta, se za kratek čas zgubili in pobegnili iz prometnega kaosa! Adijo pamet!

Zadnja postaja na Siciliji: Capo d’Orlando. Najlepši kamp, poln limonovcev (pa tudi mravelj). Na plaži smo nabrali nove moči za pot domov, ki smo jo izvedli v dveh etapah. Prva, od tukaj do Pescare. In druga iz Pescare domov. Na poti pa še hiter skok v San Marino. Mestece z lepim razgledom in preveč trgovinami.

Kombi je začuda, glede na vožnjo Italijanov, preživel brez prask. Mi pa tudi. Rečem lahko samo to: Italija je lepa. In znajo dobro kuhat!

Ideja za road trip po Italiji je padla že v Litvi. Na izvedbo je čakala do svinjsko mrzlega jutra, petindvajsetega julija, ko smo krenili na pot. Sedem duš in najet kombi, v katerega se je zaljubil glavni voznik Aleš. Iz Postojne smo krenili proti našemu prvemu cilju. Kamp smo postavili v kraju Fiesole, na hribu nad Firencami, odkoder smo imeli čudovit razgled nad mesto.

V Firence smo se zaljubile midve z Leman. Mesto z dušo! Z veseljem bom šla še kdaj tja. Ko smo hodili prosti centru, se je pred nami kar naenkrat odprl pogled na Duomo. Uau! Notranjost je malo manj impresivna, pa vseeno vredna ogleda. Seveda smo obdelali vse glavne znamenitosti, spustili nismo niti galerije Uffizi, kjer domujejo mojstrovine umetnikov, kot so Michelangelo, Botticelli, da Vinci, Rembrandt, … Zanimivo tudi za ne-velike ljubitelje umetnosti.

Naprej nas je GPS vodil do kraja Vinci. Od kje mi je že to znano? Ja, Leonardo da Vinci oz. njegov rojstni kraj. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo in muzej (popolnoma v znamenju Mona Lise). Po idilični toskanski pokrajini smo pot nadaljevali do mesteca Lucca. Obdano z obzidjem, zelo slikovito, za moj pogled pa tudi malo dolgočasno.

Naslednja postaja: Pisa! Kot tapravi turisti, smo si tam seveda pogledali samo poševni stolp in Piazzo del Miracoli. Za ostalo je zmanjkalo časa in volje. Stolp visi za skoraj 4 stopinje oz. 3,9 metra, znan pa je tudi po tem, da ga je za svoje poskuse uporabljali Galileo Galilei. Kot v Firencah, pa je tudi tukaj težko uiti uličnim prodajalcem torbic, Rolexov in sončnih očal. Bling, Bling!

Tretji dan smo bili že v Rimu, polnemu turistov. Manjkali smo samo še mi. En dan oz. polovico le tega smo posvetili spoznavanju mesta, koloseju, Fontani di Trevi in Španskim stopnicam, ki pa so bile ob devetih zvečer tako polne, da stopnic pravzaprav sploh nismo videli. Naslednji dan pa smo odkrivali Vatikan, zgubili Leman in bili srečni ob ponovnem snidenju v kampu. Takle mamo! Verjetno je mesto čisto drugačno, če ga ne spoznavaš v hudi vročini in gneči. Pa vseeno, dušo s(m)o mu že zdavnaj ukradli turisti!

Iz okolice Rima se je naš road trip nadaljeval do okolice Neaplja, kamor smo prispeli zgodaj dopoldne… (se nadaljuje)

V okviru organizacije BEST (Board of European Students of Technology) sem se v začetku julija udeležila 10 dnevnega tečaja “WWW - What World Wants, Internet Marketing”. Tečaji so razpisani po celi Evropi, prijaviš se lahko kamorkoli in sicer preko interneta, kjer oddaš motivacijsko pismo, na podlagi katerega si izbran. Vsak si krije samo stroške prevoza, ostalo (torej spanje, obroke, žurke, izlete,..) časti BEST. The BEST!

Traja dolgo, ampak je poceni. Govorim o vožnji z vlakom iz Ljubljane do Beograda. Za 9 ur vožnje, plačaš 25€. Pot tja se je kar vlekla, za nazaj sem pa več ali manj celo pot prespala. Urnik v Beogradu je bil vseh 10 dni ubijalski. Vstajajnje ob sedmih, nato zajtrk in 6 ur predavanj. Po predavanjih kosilo in po kosilu različne aktivnosti (ogledi/igre/…). Večerja okrog devetih, nato pa vsak dan drugačna tematska zabava. Nobena se ni končala pred četrto uro zjutraj in po nekaj dneh hudega tempa je nastala spodnja slika….

Predavanja so bila uau! Vsak dan smo imeli enega ali dva gostujoča predavatelja. Od poslovnežev, uspešnih študentov, ki so uspeli kot mladi podjetniki, do teoretikov. Glavna predavateljica je pa verjetno najbolj pozitivna oseba, ki sem jo spoznala. Oddaja neko neverjetno enegrijo, ki jo vsako jutro na pozitiven način zbudila še tako zaspane glave. Kapo dol!

Ob popoldnevih smo odkrivali center mesta in njegove znamenitosti, iskali zaklad na Kalamegdanu, se kopali na Adi, šli na Avalo, plesali kolo, šli na izlet z ladjico in se spoznavali. 25 študentov iz 18ih različnih držav - ni nam bilo dolgčas! Večerne zabave so bile različno tematsko obarvane… Od piratske noči, na eni izmed ladjic, ki nas je celo noč vozila po Donavi, do Srbskega večera z njihovo hrano in pijačo, pub crawlinga, meditacijskega večera, itd.

To je bil moj prvi obisk Srbije in bilo mi je všeč. K vragu s stereotipi in politiko. Meni so odprti ljudje všeč, za nas so se potrudili tako organizatorji kot naključni mimoidoči. Kljub vsemu, pa ne gre mimo dejstva, da je država še vedno v slabem stanju, po cestah ne manjka Yugov, Katrc, Fičotov, Stoenk in vseh ostalih starih avtomobilov, ki jih jaz niti ne poznam! V eni izmed iger na ogledu mesta, smo imeli nalogo v petnajstih minutah najti 6 različnih barv Yugov in… Uspelo nam je. Potem si lahko predstavljate, koliko jih je.

Spali smo v predmestju Beograda, na Avalskem putu v sterejšem hotelu, ki pa je bil zelo prijeten. V sobi sem bila z Rusinjo in Madžarko in spet spoznala kup zanimivih ljudi, s katerimi upam, da se bom kdaj še srečala v njihovi, moji ali kateri drugi državi!

Naslov pove vse. Sploh o zapisih v mojem BrLOGU! Ampak… I’m back.

Kje naj začnem? Poletje se je začelo (in se bo končalo) z izpiti. Takoj po junijskih izpitih, sem po nova poznanstva, izzive, znanje in izkušanje odšla za 10 dni v Beograd, na BESTov tečaj z naslovom WWW Marketing. Bilo je nepozabno, zato si zasluži čisto svoj zapis. Obljubim! Čisto svoj zapis pa si zasluži tudi Leman, Aleševa in moja prva ERASMUS gostja in naš 2 tedenski road trip po Italiji. Obljubim!

Z obljubami se za danes poslavljam. Za konec pa še ena študentska resnica: “Jutri se pa res  začnem učit!”